Leta 1967 je neka čikaška banka zavrnila odobritev posojila v funtih šterlingih profesorju po imenu Milton Friedman, saj je le-ta nameraval špekulirati z britansko valuto. Friedman je namreč ugotovil, da je funt v primerjavi z dolarjem precenjen, zato je hotel to valuto prodati, kasneje pa, ko bi njena cena padla, bi jo spet kupil in iz razlike poplačal banko, hkrati pa bi tudi sam prišel do hitrega dobička. Razlog za zavrnitev konkretnega posojila s strani banke je bil sporazum iz Bretton Woodsa, sklenjen dvajset let pred tem, ki je fiksiral nacionalne valute na dolar, hkrati pa je tečaj dolarja določil pri 35 dolarjih za unčo zlata.
Sporazum iz Bretton Woodsa
Prva velika transformacija, sporazum iz Bretton Woodsa, je bil sklenjen proti koncu druge svetovne vojne. Predstavniki Združenh držav Amerike, Velike Britanije in Francije so se srečali na Monetarni in finančni konferenci Združenih Narodov v Bretton Woodsu, zvezna država New Hampshire, z namenom ustvariti nov gospodarski red. Ta lokacija je bila izbrana, ker so bile takrat ZDA edine od držav udeleženk, ki jih vojna ni opustošila. Večina evropskih držav je bila v ruševinah. Vse do druge svetovne vojne je bil britanski funt valuta, s katero so se primerjale vse ostale valute. To se je spremenilo med nacističnim napadom na Veliko Britanijo, katerega sestavni del je bil tudi ponarejanje britanske valute. Pravzaprav je druga svetovna vojna povzdignila ameriški dolar iz krize, v kateri je bil že vse od velikega borznega zloma iz leta 1929, v standard, s katerim se primerja večina ostalih valut. Sporazum iz Bretton Woodsa je bil sklenjen z namenom ustanovitve stabilnega okolja, v katerem bi si globalna gospodarstva lahko ponovno opomogla. S sporazumom je bilo uvedeno fiksiranje valut, ustanovljen pa je bil tudi Mednarodni denarni sklad, ki naj bi stabiliziral svetovno gospodarsko situacijo.
Velike valute so bile fiksirane na ameriški dolar. Tem valutam je bilo dovoljeno odstopati do enega odstotka navzgora ali navzdol od določenega standarda. V primeru, da se je katera od valut približala tako določeni meji, je posredovala pristojna centralna banka in obdržala tečaj valute v okvirih še sprejemljivega. Poleg tega je bila vrednost ameriškega dolarja fiksirana na 35 dolarjev za unčo zlata. Fiksiranje dolarja na zlato in ostalih valut na dolar je prineslo na trg svetovnih valut stabilnost.
Sporazum iz Bretton Woodsa je ostal v veljavi do leta 1971. Kljub temu, da je na koncu propadel, je dosegel to, kar je bil njegov poglavitni namen – ponovno vzpostaviti gospodarsko stabilnost Evrope in Japonske.
Začetek sistema fleksibilnih deviznih tečajev
Po sporazumu iz Bretton Woodsa je bil decembra leta 1971 sprejet t.i. “Smithsonian agreement.” Ta sporazum je bil podoben tistemu iz Bretton Woodsa, a je dopuščal valutam več odstopanja. Leta 1972 se je Evropska skupnost poskusila znebiti svoje vezanosti na ameriški dolar. S strani Zahodne Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske, Belgije in Luxemburga je bil sklenjen European Joint Float. Tudi ta sporazum je bil podoben sporazumu iz Bretton Woodsa, a je dovoljeval večja odstopanja vrednosti valut.
V obeh novih sporazumih so bile storjene napake, podobne tistim iz Bretton Woodsa, in oba sta do leta 1973 tudi propadla. Neuspeh Smithsonian agreementa in European Joint Floata leta 1973 je pomenil tudi uradni prestop na sistem fleksibilnih tečajev, kar se je dogodilo samo po sebi, saj ni bilo nobenih novih sporazumov, ki bi nadomestili oba prejšnja. Vlade so tako dobile prosto izbiro glede načinov določanja vrednosti nacionalnih valut – lahko so jih fiksirale, uravnavale njihovo drsenje ali pa se odločile za popolno fleksibilnost. Leta 1978 je bil uradno podprt fleksibilni tečaj.
Evropa je julija 1978 ustanovila Evropski monetarni sistem kot končni poizkus doseči neodvisnost od dolarja, a je kot vsi ostali sporazumi tudi ta propadel leta 1993.
Velike valute se dandanes gibljejo neodvisno od ostalih valut, z njimi pa lahko trguje kdorkoli. To je povzročilo velik naval špekulacij s strani bank, špekulativnih investicijskih skladov, posredniških hiš in posameznikov. Centralne banke posredujejo občasno, z namenom spraviti valute nazaj na njihove zaželene vrednosti. Osnovna dejavnika, ki poganjata današnje devizne trge pa sta kljub vsemu ponudba in povpraševanje. Za današnje trge je sistem fleksibilnih tečajev idealen. Zanimivo bi bilo videti, kakšen vpliv bi imela na devizne trge morebitna nova vojna, podobna tistim iz zgodnjega 20. stoletja. Ali bi dolar ohranil svoj status varnega pribežališča, kakršnega ima že toliko let? Na to vprašanje nam lahko odgovori le čas.
[Vir: traderobot.si]
L.P. Grega
