Začetki segajo v leto 1870, ko so zaradi političnih ter ekonomskih razlogov vse pomembnejše države prešle na sistem zlatega standarda. Osnovno pravilo tega sistema je bilo, določitev vrednosti svoje valute ( vsaka država svojo ) izražene v zlatu, katera bi tudi zagotavljala menjavo valute za zlato po tem tečaju, ter da je omogočen prost uvoz in izvoz zlata. Tečaji med valutami so na ta način bili fiksni in sistem je uspešno deloval do začetka prve svetovne vojne.
Med obema vojnama se državam ni posrečilo vrniti na delujočo varianto zlatega standarda, zato je bilo obdobje med obema vojnama zaznamovano z nestabilnostjo.
Po koncu druge svetovne vojne se države niso hotele v vrniti v sistem zlatega standarda, zato so se začeli dogovori o prihodnjem stanju mednarodnega sistema.
V tistem času so imele ZDA veliko ekonomsko in politično veljavo, ter 70% svetovnih zalog zlata. Na podlagi tega so se v ameriškem mestu Bretton-Woods države dogovorile o sistemu dolarskega standarda, kjer so se ZDA obvezale da bodo dolarje zamenjevale za zlato, ter tečaj dolarja določili pri 35 USD / UNČO, ostale države pa so valuto izrazile v dolarjih, kar je pomenilo, da so bili tudi takratni tečaji praktično fiksni.
Do začetka šestdesetih je sistem učinkoval, nato pa so se začele kazati pomanjkljivosti kot so pomanjkanje mednarodne likvidnosti, ter neustreznost mehanizma plačilnobilančnega prilagajanja. Največji problem je predstavljal primanjkljaj ZDA, ki je z gospodarskim razvojem drugih držav ( še posebej Nemčije in Japonske ) preveč narasel.
1967 je neka čikaška banka zavrnila posojilo v angleških funtih profesorju Milton Friedman, saj je hotel špekulirati z angleškim funtom. Friedman je ugotovil, da je funt v primerjavi z dolarjem precenjen, zato je hotel to valuto prodati, kasneje pa ko bi njena cena padla , bi jo spet kupil in iz razlike poplačal banko, hkrati pa bi tudi sam prišel do hitrega dobička.
Razlog za zavrnitev posojila je bil sporazum iz Bretton-Woodsa, kateri je bil sklenjen dvajset let pred tem.
Sporazum iz Bretton-Woodsa je deloval do leta 1971. Čeprav je propadel, je dosegel ponovno vzpostavitev gospodarskih stabilnosti evropskih držav in Japonske.
Po propadu sporazuma iz Bretton-Woodsa je bil konec leta 1971 sprejet t.i. Smithsonian agreement, kateri je bil podoben tistemu iz Bretton-Woodsa, le da je dopuščal valutam več odstopanja. 1972 so se evropske države poskusile znebiti svoje vezanosti na ameriški dolar in zato so sklenile t.i. European Joint Float sporazum, kateri je bil ponovno podoben sporazumu iz Bretton-Woodsa, le da je ta dovoljeval večja odstopanja vrednosti valut.
Oba nova sporazuma sta vsebovala napake podobne tistim iz Bretton-Woodsa in oba sta 1973 tudi propadla. Propad teh dveh sporazumov je pomenil uradni prestop na sistem fleksibilnih tečajev, kar se je zgodilo samo po sebi, saj ni bilo novih sporazumov, kateri bi nadomestili prejšnja. Države so dobile prosto izbiro določanja vrednosti nacionalnih valut, kar je pomenilo da so jih lahko fiksirale, uravnavale njihovo drsenje, ali pa so se odločile za popolno fleksibilnost. 1978 je prišel v veljavo fleksibilni tečaj, kateri je bil podprt s strani takratnih držav, katere so imele mednarodno menjavo.
Poleti 1978 je Evropa ustanovila Evropski monetarni sistem kateri je bil končni poskus, da se doseže neodvisnost od ameriškega dolarja, vendar je kot vsi ostali sistemi tudi ta propadel leta 1993.
Valute se danes gibljejo neodvisno od ostalih valut, in z njimi lahko trguje kdorkoli, kar je povzročilo naval špekulacij s strani bank, skladov, brokerskih hiš ter posameznikov, kar dela FOREX trg za najlikvidnejši trg na svetu.
[Vir: forexfx.biz]
