Investitorji so upravičeno zaskrbljeni da plan ameriške Vlade da odkupijo premoženje od finančnih inštitucij vrednih 700 miljard ameriških dolarjev vrjetno ne bo dovolj za povrnitev zaupanja investitorjem na finančnih trgih, čeprav se bodo z omenjeno intervencijo očistile bilance finačnih inštitucij.
Dollar že peti dan slabi proti Evru in pričakujemo še teden dni medveda.

Da je stanje v ameriškem investicijskem bančništvu zaskrbljujoče dokazuje tudi podatek da so Goldman Sachs in Morgan Stanley edine dve preostale investicijske banke na Wall Streetu dobile dovoljenje ameriške centralne banke, da se transformirajo v poslovne banke. S tem bi jih nadzirala ameriška centralna banka in ne komisija za trg vrednostnih papirjev.
Ameriški dollar bo pridobil na vrednosti šele, ko se bo povrnilo zaupanje investitorjev, vendar v kolikor se postavimo v vlogo investitorja to nebo tako hitro.
Andrej Kidrič

Začetki segajo v leto 1870, ko so zaradi političnih ter ekonomskih razlogov vse pomembnejše države prešle na sistem zlatega standarda. Osnovno pravilo tega sistema je bilo, določitev vrednosti svoje valute ( vsaka država svojo ) izražene v zlatu, katera bi tudi zagotavljala menjavo valute za zlato po tem tečaju, ter da je omogočen prost uvoz in izvoz zlata. Tečaji med valutami so na ta način bili fiksni in sistem je uspešno deloval do začetka prve svetovne vojne.

Med obema vojnama se državam ni posrečilo vrniti na delujočo varianto zlatega standarda, zato je bilo obdobje med obema vojnama zaznamovano z nestabilnostjo.

Po koncu druge svetovne vojne se države niso hotele v vrniti v sistem zlatega standarda, zato so se začeli dogovori o prihodnjem stanju mednarodnega sistema.

V tistem času so imele ZDA veliko ekonomsko in politično veljavo, ter 70% svetovnih zalog zlata. Na podlagi tega so se v ameriškem mestu Bretton-Woods države dogovorile o sistemu dolarskega standarda, kjer so se ZDA obvezale da bodo dolarje zamenjevale za zlato, ter tečaj dolarja določili pri 35 USD / UNČO, ostale države pa so valuto izrazile v dolarjih, kar je pomenilo, da so bili tudi takratni tečaji praktično fiksni.

Do začetka šestdesetih je sistem učinkoval, nato pa so se začele kazati pomanjkljivosti kot so pomanjkanje mednarodne likvidnosti, ter neustreznost mehanizma plačilnobilančnega prilagajanja. Največji problem je predstavljal primanjkljaj ZDA, ki je z gospodarskim razvojem drugih držav ( še posebej Nemčije in Japonske ) preveč narasel.

---

1967 je neka čikaška banka zavrnila posojilo v angleških funtih profesorju Milton Friedman, saj je hotel špekulirati z angleškim funtom. Friedman je ugotovil, da je funt v primerjavi z dolarjem precenjen, zato je hotel to valuto prodati, kasneje pa ko bi njena cena padla , bi jo spet kupil in iz razlike poplačal banko, hkrati pa bi tudi sam prišel do hitrega dobička.

Razlog za zavrnitev posojila je bil sporazum iz Bretton-Woodsa, kateri je bil sklenjen dvajset let pred tem.

Sporazum iz Bretton-Woodsa je deloval do leta 1971. Čeprav je propadel, je dosegel ponovno vzpostavitev gospodarskih stabilnosti evropskih držav in Japonske.

Po propadu sporazuma iz Bretton-Woodsa je bil konec leta 1971 sprejet t.i. Smithsonian agreement, kateri je bil podoben tistemu iz Bretton-Woodsa, le da je dopuščal valutam več odstopanja. 1972 so se evropske države poskusile znebiti svoje vezanosti na ameriški dolar in zato so sklenile t.i. European Joint Float sporazum, kateri je bil ponovno podoben sporazumu iz Bretton-Woodsa, le da je ta dovoljeval večja odstopanja vrednosti valut.

Oba nova sporazuma sta vsebovala napake podobne tistim iz Bretton-Woodsa in oba sta 1973 tudi propadla. Propad teh dveh sporazumov je pomenil uradni prestop na sistem fleksibilnih tečajev, kar se je zgodilo samo po sebi, saj ni bilo novih sporazumov, kateri bi nadomestili prejšnja. Države so dobile prosto izbiro določanja vrednosti nacionalnih valut, kar je pomenilo da so jih lahko fiksirale, uravnavale njihovo drsenje, ali pa so se odločile za popolno fleksibilnost. 1978 je prišel v veljavo fleksibilni tečaj, kateri je bil podprt s strani takratnih držav, katere so imele mednarodno menjavo.

Poleti 1978 je Evropa ustanovila Evropski monetarni sistem kateri je bil končni poskus, da se doseže neodvisnost od ameriškega dolarja, vendar je kot vsi ostali sistemi tudi ta propadel leta 1993.

Valute se danes gibljejo neodvisno od ostalih valut, in z njimi lahko trguje kdorkoli, kar je povzročilo naval špekulacij s strani bank, skladov, brokerskih hiš ter posameznikov, kar dela FOREX trg za najlikvidnejši trg na svetu.
[Vir: forexfx.biz]

Vsi valutni pari so na Forex trgu v nekem razmerju, nekateri se gibajo v isto smer, nekateri v nasprotno. To je zelo pomembno za tiste trgovce, ki trgujejo na več, kot enem valutnem paru. Pomaga nam pri nasprotnih pozicijah in možnem dvojnem profitu.

Statistično gledano se korelacija med valutnimi pari označuje od +1 do -1. Kjer +1 pomeni, da se dva valutna para gibata v isto smer cel čas, medtem ko pomeni -1, da se para gibata cel čas v nasprotno smer. Kadar je vrednost med dvema valutnima paroma enaka 0, pomeni da med njima ni korelacijskih razmerij.

 L.P. Grega

Tvegan teden, ki je tudi Slovence opozoril, da je naložba z delnicami rizična, saj je spet končal z dvomi ali bo v ZDA kos recesiji.

Index Dow Jones (12.207) se je po 2 dneh strme rasti v petek znižal za 1.6%. Dan se je po optimističnih napovedih Microdofta začel odlično nato pa se je zgodil preobrat v katerih so imele glavno vlogo bančne in farmacevtske delnice. Dow Jones je v vsem tednu pridobil 0.9%. Letos je za 9% v minusu. Fed naj bi 30.1.2008 obresti znižal še za pol odstotne točke.

Evropa je ta teden izgubila 2%, nekaj tudi na račun miljardne prevare v banki Societe Generale.
Veliki doseški so v zlatu!

Tečaji so šli v nebo. Borzni vlagatelji so bili po črnem ponedeljku in torku polni optimizma.
Za 24ur je Valentinčič komentiral dogajanje na bozi:
<= Za ogled videa kliknite na sliko!

Po torkovem največjem padcu v zadnjih desetih letih je indeks Nikkei zopet zelen.
Na Ljubljanskih borzah delnice zopt rastejo!

L.P. Grega

Ker na Ljubljanski borzi ne komentirajo borznega dogajanja, je nekdanji direktor Ljubljanske borze Draška Veselinovič za Nas sporočil, da zloma borze ni mogoče pričakovati. Res pa je, da se je že dolgo časa opozarjalo na možne padce in korekcije vrednostnik delnic navzdol. Veselinovič meni, da na Ljubljansko borzo vpliva evropski finančni trg. Poleg finančnega trga imajo tudi velik pomen ostanki tranzicije, ki samostojno vplivajo na dogajanje pri nas.
Veselinovič se sestrinja, da so bile nekatere delnice preveč cenjene na našem trgu, kar je opravičevalo splošno stranje na trgu!

L.P. Grega

Leta 1967 je neka čikaška banka zavrnila odobritev posojila v funtih šterlingih profesorju po imenu Milton Friedman, saj je le-ta nameraval špekulirati z britansko valuto. Friedman je namreč ugotovil, da je funt v primerjavi z dolarjem precenjen, zato je hotel to valuto prodati, kasneje pa, ko bi njena cena padla, bi jo spet kupil in iz razlike poplačal banko, hkrati pa bi tudi sam prišel do hitrega dobička. Razlog za zavrnitev konkretnega posojila s strani banke je bil sporazum iz Bretton Woodsa, sklenjen dvajset let pred tem, ki je fiksiral nacionalne valute na dolar, hkrati pa je tečaj dolarja določil pri 35 dolarjih za unčo zlata.

Sporazum iz Bretton Woodsa

Prva velika transformacija, sporazum iz Bretton Woodsa, je bil sklenjen proti koncu druge svetovne vojne. Predstavniki Združenh držav Amerike, Velike Britanije in Francije so se srečali na Monetarni in finančni konferenci Združenih Narodov v Bretton Woodsu, zvezna država New Hampshire, z namenom ustvariti nov gospodarski red. Ta lokacija je bila izbrana, ker so bile takrat ZDA edine od držav udeleženk, ki jih vojna ni opustošila. Večina evropskih držav je bila v ruševinah. Vse do druge svetovne vojne je bil britanski funt valuta, s katero so se primerjale vse ostale valute. To se je spremenilo med nacističnim napadom na Veliko Britanijo, katerega sestavni del je bil tudi ponarejanje britanske valute. Pravzaprav je druga svetovna vojna povzdignila ameriški dolar iz krize, v kateri je bil že vse od velikega borznega zloma iz leta 1929, v standard, s katerim se primerja večina ostalih valut. Sporazum iz Bretton Woodsa je bil sklenjen z namenom ustanovitve stabilnega okolja, v katerem bi si globalna gospodarstva lahko ponovno opomogla. S sporazumom je bilo uvedeno fiksiranje valut, ustanovljen pa je bil tudi Mednarodni denarni sklad, ki naj bi stabiliziral svetovno gospodarsko situacijo.

Velike valute so bile fiksirane na ameriški dolar. Tem valutam je bilo dovoljeno odstopati do enega odstotka navzgora ali navzdol od določenega standarda. V primeru, da se je katera od valut približala tako določeni meji, je posredovala pristojna centralna banka in obdržala tečaj valute v okvirih še sprejemljivega. Poleg tega je bila vrednost ameriškega dolarja fiksirana na 35 dolarjev za unčo zlata. Fiksiranje dolarja na zlato in ostalih valut na dolar je prineslo na trg svetovnih valut stabilnost.

Sporazum iz Bretton Woodsa je ostal v veljavi do leta 1971. Kljub temu, da je na koncu propadel, je dosegel to, kar je bil njegov poglavitni namen – ponovno vzpostaviti gospodarsko stabilnost Evrope in Japonske.

Začetek sistema fleksibilnih deviznih tečajev

Po sporazumu iz Bretton Woodsa je bil decembra leta 1971 sprejet t.i. “Smithsonian agreement.” Ta sporazum je bil podoben tistemu iz Bretton Woodsa, a je dopuščal valutam več odstopanja. Leta 1972 se je Evropska skupnost poskusila znebiti svoje vezanosti na ameriški dolar. S strani Zahodne Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske, Belgije in Luxemburga je bil sklenjen European Joint Float. Tudi ta sporazum je bil podoben sporazumu iz Bretton Woodsa, a je dovoljeval večja odstopanja vrednosti valut.

V obeh novih sporazumih so bile storjene napake, podobne tistim iz Bretton Woodsa, in oba sta do leta 1973 tudi propadla. Neuspeh Smithsonian agreementa in European Joint Floata leta 1973 je pomenil tudi uradni prestop na sistem fleksibilnih tečajev, kar se je dogodilo samo po sebi, saj ni bilo nobenih novih sporazumov, ki bi nadomestili oba prejšnja. Vlade so tako dobile prosto izbiro glede načinov določanja vrednosti nacionalnih valut – lahko so jih fiksirale, uravnavale njihovo drsenje ali pa se odločile za popolno fleksibilnost. Leta 1978 je bil uradno podprt fleksibilni tečaj.

Evropa je julija 1978 ustanovila Evropski monetarni sistem kot končni poizkus doseči neodvisnost od dolarja, a je kot vsi ostali sporazumi tudi ta propadel leta 1993.

Velike valute se dandanes gibljejo neodvisno od ostalih valut, z njimi pa lahko trguje kdorkoli. To je povzročilo velik naval špekulacij s strani bank, špekulativnih investicijskih skladov, posredniških hiš in posameznikov. Centralne banke posredujejo občasno, z namenom spraviti valute nazaj na njihove zaželene vrednosti. Osnovna dejavnika, ki poganjata današnje devizne trge pa sta kljub vsemu ponudba in povpraševanje. Za današnje trge je sistem fleksibilnih tečajev idealen. Zanimivo bi bilo videti, kakšen vpliv bi imela na devizne trge morebitna nova vojna, podobna tistim iz zgodnjega 20. stoletja. Ali bi dolar ohranil svoj status varnega pribežališča, kakršnega ima že toliko let? Na to vprašanje nam lahko odgovori le čas.
[Vir: traderobot.si]

L.P. Grega

Prilagam zanimiv video o ustanovitvi Forex-a ter njegovi zgodovini!